Omemba: Miro Remo

»In ti rečeš: 'Dež pada, dežuje v najini duši ... In ne neha in ne neha ...' – imel si slutnjo, moj prijatelj.«

»Nobenih indicev ni, da bi šlo za kaznivo dejanje.«

»Kaj se je v noči 13. julija zgodilo v vasi Ohrobec, je še predmet preiskave. Lahko sem samo vesel, da je Františku uspelo zelo na kratko, a intenzivno uživati v uspehu dokumentarca Mira Rema.«

»Vest o tvoji smrti me je dohitela v avtu, ko je moj telefon še brnel od radostnih sporočil.«

»Od takrat v meni divja kaos, smeh skozi solze, solze v smehu – to bi ti bilo všeč.«

»Še enkrat sem preveril, ali je res; bilo je.«

»Življenje je trenutna utvara, krik v tišino, nesmiseln trud, kupa, ki ti jo vsilijo, slasten požirek, prvi pogoj smrti, ki je naša gotovost in prvi pogoj življenja.«

»Dež pada, dežuje v najini duši ... In ne neha in ne neha ...«

»Nemudoma sem stopil v stik z Alešem in on me je popeljal v njun svet. Zaljubil sem se vanju in v njuno okolje. Fasciniralo me je vse čarobno in očarljivo nenavadno.«

»Če bi vedel, da bo to tako velik dogodek, bi si nadel metuljčka. To je največja nagrada, kar sem jih kdaj prejel.«

»Ker se niso bale in so me naučile, kako se ne bati.«

»Moram stati za svojim delom. Moram pokazati, da imam nadzor nad svojimi dejanji. Ampak po festivalu? Nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Nad tem nimamo nadzora.«

»Prenehajte – nisem še mrtev.«

»Želel sem se zahvaliti staršema, ki sta neke noči leta 1951 spala skupaj, ne da bi bila poročena. Nista bila pretirano sitna, zato hvala mama in oče.«

»To ni bil žalosten festival, ravno nasprotno.«